https://sonett-archiv.com/forum/ Fri, 10 Apr 2026 16:19:58 +0000 MyBB https://sonett-archiv.com/forum/showthread.php?tid=6758 Tue, 26 May 2009 15:45:52 +0000 ZaunköniG]]> https://sonett-archiv.com/forum/showthread.php?tid=6758 1876 - 1899 Slovenien


Adrija

I

O Adrija, kako naj te objame,
kako naj te poljubi pogled moj!
Ti si kot deva, ki si venec sname
na dan poročni z dražestnoj rokój.

Kakor se ženinu oko zavzame,
ko jo zagleda nežno pred seboj:
tako si, Adrija, razlila name
razkošij svojih pisanih nebroj.

Ah, več kot svetlih je zvezdic na nebi
in več kot ladij-jadrnic na tebi,
morjé, ti v srcu želj rodilo si.

O srce, kaj si mi morjé postalo,
da bodeš nove želje pokopalo,
kot nekdaj stare potopilo si? ...


II

Da, srce moje, ti si širno morje!
Kako mračnó si bilo nekedaj!
A ko ti je vzcvetel ljubezni maj,
si bilo val, ki gibki čoln ga orje.

A ko se pomračilo je obzorje,
oj, kakšno si biló mi do tedaj,
ko v nje očeh zagledalo si raj,
da, to so bili časi tvoje glorje.

O Adrija, jaz v nedrija sem bil
zamaknjen takrat mehko valovanje,
poslušal strastnih usten zdihovanje...

Na tiste grudi, sladki njen profil
spominjaš me, šepet, ki sem ga pil
iz njenih ust, na one kratke sanje.


III

Zefir gladino morja valovi,
v srce pa čustva silijo neznana,
ki prej si vedno klicalo: Nirvana!
V obupu nemem zdihovalo si.

O žena, kar tvoj pogled govori,
ki speš z menoj iz šumnega pristana,
kot svetega apostola Ivana
opisati skrivnosti moči ni.

Samo to vem, da kar je bilo prazno,
sedaj blesti nasproti mi prijazno,
življenje mi je bilo dolga noč.

Življenje dan je, hitro končujoč,
poln straha, poln nadej in poln nemira
kot širno morje, gnano od zefira.


IV

Naj pijem, žena, vase tvojo rast,
s pogledom me demoničnim umori!
Končaj z besed sladkostjo, o govori,
povej, od kod imaš li to oblast?

Kako da vzbujaš v meni tako strast?
Povej mi, kaj si? Kača li na gori,
skrivnostna sfinga na egiptskem dvori,
li angel, demon li, vodeč v propast,

li mrzli led, li ogenj končujoči,
li kamen, trst se vedno zibajoči,
li morda vse, li morda nič, povej!

Ah, Bog si vedi, to le pač odslej
za trdno vem, da ljubim te brez mej,
da ni brez tebe mi živeti moči.


V

O noč brez sladkega miru in spanja,
v nemirnih strastnih hrepenenj prečuta,
ko ure za minute se minuta
je vlekla enolično brez nehanja.

"Nocoj te bom čakála kraj zidanja
v bližini morja. Tam je pot nasuta,
ob poti pa stoji samotna uta,"
tako je rekla, dražestna kot sanja.

Rad vedel bi, kaj té oči žarijo,
rad slišal ust nebeško harmonijo.
Ah, grudi... "Pojdi!" šepeta mi zlodi.

"Nikar," dé angel... "Hipec srečen bodi..."
"Nikar!" dé angel... "Vživaj!..." A potlej?
Molči, beži peklenski farizej.


VI

Nikar, nikar, dejal je angel čisti.
No to ni bil noben krilatec božji,
a bil je moj vodnik, sodnik najstrožji
po mojem Odrešitelju, po Kristi.

Bilá si, ljuba, ti moj angel tisti,
ne kakor sveti Mihael v orožji,
ne, kot Prečista z rožicoj v podnožji
ob liliji visoki, ozkolisti.

Pokazala si nase: "Bodi mož!"
Dejala si: "Kaj li pozabil boš
na lilijo in rožo svojo milo?"

Ne, ne, preljuba moja, drugih rož
ne bo plamteče mi srce ljubilo,
ni drugih lilij s pesmimi častilo.


VII

"Ha ha, ha ha, ha ha, ha ha, ha ha!...
Poglejte ga, sovražnika polička,
kako se rad z menoj o vzorih prička,
poglejte ga, svetnika, vzor - moža!

Ah! Stopi vendar na realna tla,
ni baba vredna ene kaplje cvička,
le varaj jih, ne bodi brat oslička,
ha ha, ha ha, ha ha, ha ha, ha ha!..."

Miruj, miruj, ne smej se toli grozno,
prijatelj moj, ker je že nekam pozno,
in čuj, prijatelj, kaj ti jaz velim:

Da rajši v višjih sferah se hladim,
kot da bi na realnih tleh peklenskih
se cvrl in pekel ob pohotnih ženskih...


VIII

O, ljubi, duša, in v krepost verjami
in z dvomi se nikar ne muči
in, hrepeneč strastnó vsekdar po luči,
veruj, da tam izvira... nad zvezdami.

Tam biva On, vesoljni Bog nad nami,
v rokàh so mu do vseh skrivnosti ključi,
ki rad jih da - le trudi se, le uči,
le ljubi s srcem, z glavo in rokami!

In smrti ni!... Jaz vidim le življenje,
ljubezen večno vidim krog in krog;
saj če te, duh, neskončno hrepenenje,

ah, če te je v nebo poklical Bog:
Glej, vzklilo je telo v lepo zelenje,
kot rožica krasi dehteči log.]]> 1876 - 1899 Slovenien


Adrija

I

O Adrija, kako naj te objame,
kako naj te poljubi pogled moj!
Ti si kot deva, ki si venec sname
na dan poročni z dražestnoj rokój.

Kakor se ženinu oko zavzame,
ko jo zagleda nežno pred seboj:
tako si, Adrija, razlila name
razkošij svojih pisanih nebroj.

Ah, več kot svetlih je zvezdic na nebi
in več kot ladij-jadrnic na tebi,
morjé, ti v srcu želj rodilo si.

O srce, kaj si mi morjé postalo,
da bodeš nove želje pokopalo,
kot nekdaj stare potopilo si? ...


II

Da, srce moje, ti si širno morje!
Kako mračnó si bilo nekedaj!
A ko ti je vzcvetel ljubezni maj,
si bilo val, ki gibki čoln ga orje.

A ko se pomračilo je obzorje,
oj, kakšno si biló mi do tedaj,
ko v nje očeh zagledalo si raj,
da, to so bili časi tvoje glorje.

O Adrija, jaz v nedrija sem bil
zamaknjen takrat mehko valovanje,
poslušal strastnih usten zdihovanje...

Na tiste grudi, sladki njen profil
spominjaš me, šepet, ki sem ga pil
iz njenih ust, na one kratke sanje.


III

Zefir gladino morja valovi,
v srce pa čustva silijo neznana,
ki prej si vedno klicalo: Nirvana!
V obupu nemem zdihovalo si.

O žena, kar tvoj pogled govori,
ki speš z menoj iz šumnega pristana,
kot svetega apostola Ivana
opisati skrivnosti moči ni.

Samo to vem, da kar je bilo prazno,
sedaj blesti nasproti mi prijazno,
življenje mi je bilo dolga noč.

Življenje dan je, hitro končujoč,
poln straha, poln nadej in poln nemira
kot širno morje, gnano od zefira.


IV

Naj pijem, žena, vase tvojo rast,
s pogledom me demoničnim umori!
Končaj z besed sladkostjo, o govori,
povej, od kod imaš li to oblast?

Kako da vzbujaš v meni tako strast?
Povej mi, kaj si? Kača li na gori,
skrivnostna sfinga na egiptskem dvori,
li angel, demon li, vodeč v propast,

li mrzli led, li ogenj končujoči,
li kamen, trst se vedno zibajoči,
li morda vse, li morda nič, povej!

Ah, Bog si vedi, to le pač odslej
za trdno vem, da ljubim te brez mej,
da ni brez tebe mi živeti moči.


V

O noč brez sladkega miru in spanja,
v nemirnih strastnih hrepenenj prečuta,
ko ure za minute se minuta
je vlekla enolično brez nehanja.

"Nocoj te bom čakála kraj zidanja
v bližini morja. Tam je pot nasuta,
ob poti pa stoji samotna uta,"
tako je rekla, dražestna kot sanja.

Rad vedel bi, kaj té oči žarijo,
rad slišal ust nebeško harmonijo.
Ah, grudi... "Pojdi!" šepeta mi zlodi.

"Nikar," dé angel... "Hipec srečen bodi..."
"Nikar!" dé angel... "Vživaj!..." A potlej?
Molči, beži peklenski farizej.


VI

Nikar, nikar, dejal je angel čisti.
No to ni bil noben krilatec božji,
a bil je moj vodnik, sodnik najstrožji
po mojem Odrešitelju, po Kristi.

Bilá si, ljuba, ti moj angel tisti,
ne kakor sveti Mihael v orožji,
ne, kot Prečista z rožicoj v podnožji
ob liliji visoki, ozkolisti.

Pokazala si nase: "Bodi mož!"
Dejala si: "Kaj li pozabil boš
na lilijo in rožo svojo milo?"

Ne, ne, preljuba moja, drugih rož
ne bo plamteče mi srce ljubilo,
ni drugih lilij s pesmimi častilo.


VII

"Ha ha, ha ha, ha ha, ha ha, ha ha!...
Poglejte ga, sovražnika polička,
kako se rad z menoj o vzorih prička,
poglejte ga, svetnika, vzor - moža!

Ah! Stopi vendar na realna tla,
ni baba vredna ene kaplje cvička,
le varaj jih, ne bodi brat oslička,
ha ha, ha ha, ha ha, ha ha, ha ha!..."

Miruj, miruj, ne smej se toli grozno,
prijatelj moj, ker je že nekam pozno,
in čuj, prijatelj, kaj ti jaz velim:

Da rajši v višjih sferah se hladim,
kot da bi na realnih tleh peklenskih
se cvrl in pekel ob pohotnih ženskih...


VIII

O, ljubi, duša, in v krepost verjami
in z dvomi se nikar ne muči
in, hrepeneč strastnó vsekdar po luči,
veruj, da tam izvira... nad zvezdami.

Tam biva On, vesoljni Bog nad nami,
v rokàh so mu do vseh skrivnosti ključi,
ki rad jih da - le trudi se, le uči,
le ljubi s srcem, z glavo in rokami!

In smrti ni!... Jaz vidim le življenje,
ljubezen večno vidim krog in krog;
saj če te, duh, neskončno hrepenenje,

ah, če te je v nebo poklical Bog:
Glej, vzklilo je telo v lepo zelenje,
kot rožica krasi dehteči log.]]> https://sonett-archiv.com/forum/showthread.php?tid=6757 Tue, 26 May 2009 15:43:12 +0000 ZaunköniG]]> https://sonett-archiv.com/forum/showthread.php?tid=6757 Dragotin Kette
1876 - 1899 Slovenien

Tihe noči

I

Zakaj li pojem? Morda, da gospém
se laskam, moji ljubi morebiti?
Hm, morda hočem kam visoko priti,
hm, morda pa še sam tega ne vem?

O vem, da pojem le zato, ker smem
povedati v besedi tajno-skriti,
kar bi ne smel drugače poročiti
ni ljubici kedaj in ne ljudem.

"Kar poješ, to je vse lepo in dično" –
tako dé ljudstvo – "ali ni resnično!
To so sladke, gladke so laži vse skupaj!"...

No, kaj dé ljudstvo, to ni mar mi dosti!
Če ti ne verješ, pa ti Bog oprosti,
o ljubica, a srce, ti obupaj!

II

Kaj more biti bolj resničnega,
kot naše duše glasni zdihi so?
Kaj veš, da vsi, ki proč od ničnega
sveta gredó, da vsi menihi so?

Kaj veš, da blizu res kaj mičnega
glasovi iz daljave tihi so?
Lahko, da modreci sveta odličnega
doma sorodniki pavlihi so...

A duša naša – ta nikdar ne laže,
in če se v govoru drugačna kaže,
pove ti vso resnico en zdihljaj.

In pesmi moje niso ne besede,
zdihljaji so iz srca tajne srede,
kipeči k luči tja v visoki raj.

III

Zdihljaji so samotne duše cveti,
ki se odpro tedaj, kadàr zasveti
nebeško sonce v čašo tenkozorno,
oko nebeško v moje srce borno.

Daj, ljuba, duše tajni vrt odpreti,
približaj rožicam obraz razvneti,
oko približaj svoje čudotvorno,
da soncu nagnejo se mu pokorno,

in spleti liste nade zeleneče
in rožice ljubezni pregoreče
in lilije srca očitega...

Dve rožici pa ti daruj mi tudi
obraza ljubega, zakritega,
dve liliji pa svojih belih grudi.

IV

Kedàr zagledam tvoje zorno lice,
se duše moje čuden strah poloti,
podobe se spominjam mučenice,
ki zrl sem jo v svetišča temnem koti.

Bilè so vse krvave ji nožice
in lice bledo je biló siroti,
ki šla po trnju v noči brez zvezdíce
ob breznih po brezkončni, strmi poti

samà... Ah, kaj! Saj to so puhle sanje
in fantazije, kdo se méni zanje,
in brez pomena je podoba taka.

Mogoče je, mogoče tudi ni,
ej, tolikrat samotna duša plaka,
ko v strastnih radostih telo drhti.]]> Dragotin Kette
1876 - 1899 Slovenien

Tihe noči

I

Zakaj li pojem? Morda, da gospém
se laskam, moji ljubi morebiti?
Hm, morda hočem kam visoko priti,
hm, morda pa še sam tega ne vem?

O vem, da pojem le zato, ker smem
povedati v besedi tajno-skriti,
kar bi ne smel drugače poročiti
ni ljubici kedaj in ne ljudem.

"Kar poješ, to je vse lepo in dično" –
tako dé ljudstvo – "ali ni resnično!
To so sladke, gladke so laži vse skupaj!"...

No, kaj dé ljudstvo, to ni mar mi dosti!
Če ti ne verješ, pa ti Bog oprosti,
o ljubica, a srce, ti obupaj!

II

Kaj more biti bolj resničnega,
kot naše duše glasni zdihi so?
Kaj veš, da vsi, ki proč od ničnega
sveta gredó, da vsi menihi so?

Kaj veš, da blizu res kaj mičnega
glasovi iz daljave tihi so?
Lahko, da modreci sveta odličnega
doma sorodniki pavlihi so...

A duša naša – ta nikdar ne laže,
in če se v govoru drugačna kaže,
pove ti vso resnico en zdihljaj.

In pesmi moje niso ne besede,
zdihljaji so iz srca tajne srede,
kipeči k luči tja v visoki raj.

III

Zdihljaji so samotne duše cveti,
ki se odpro tedaj, kadàr zasveti
nebeško sonce v čašo tenkozorno,
oko nebeško v moje srce borno.

Daj, ljuba, duše tajni vrt odpreti,
približaj rožicam obraz razvneti,
oko približaj svoje čudotvorno,
da soncu nagnejo se mu pokorno,

in spleti liste nade zeleneče
in rožice ljubezni pregoreče
in lilije srca očitega...

Dve rožici pa ti daruj mi tudi
obraza ljubega, zakritega,
dve liliji pa svojih belih grudi.

IV

Kedàr zagledam tvoje zorno lice,
se duše moje čuden strah poloti,
podobe se spominjam mučenice,
ki zrl sem jo v svetišča temnem koti.

Bilè so vse krvave ji nožice
in lice bledo je biló siroti,
ki šla po trnju v noči brez zvezdíce
ob breznih po brezkončni, strmi poti

samà... Ah, kaj! Saj to so puhle sanje
in fantazije, kdo se méni zanje,
in brez pomena je podoba taka.

Mogoče je, mogoče tudi ni,
ej, tolikrat samotna duša plaka,
ko v strastnih radostih telo drhti.]]> https://sonett-archiv.com/forum/showthread.php?tid=6756 Tue, 26 May 2009 15:41:18 +0000 ZaunköniG]]> https://sonett-archiv.com/forum/showthread.php?tid=6756 Dragotin Kette
1876 - 1899 Slovenien

Spomini (II)

In djal sem ti, da roža si mi rož.
A ti? ... Ah no, da se ti revež smili.
Seveda, on se ti ponuja, sili,
kaj ne da, ljubica? - Ne boš, ne boš!

O nismo tak častilec belih kož,
da bi kot Samson v krilu pri Dalili
tam s kodri moško čast izgubili,
o ne, vi milostna, smo pa le mož!

Pač sem ljubezen v svojem srcu nosil,
a nikdar nisem te ljubezni prosil,
še manj nevrednega pomilovanja.

Ponosna glava moja se ne klanja,
molčijo usta, lic solzà ne moči,
naj tudi hrepeneče srce poči...]]> Dragotin Kette
1876 - 1899 Slovenien

Spomini (II)

In djal sem ti, da roža si mi rož.
A ti? ... Ah no, da se ti revež smili.
Seveda, on se ti ponuja, sili,
kaj ne da, ljubica? - Ne boš, ne boš!

O nismo tak častilec belih kož,
da bi kot Samson v krilu pri Dalili
tam s kodri moško čast izgubili,
o ne, vi milostna, smo pa le mož!

Pač sem ljubezen v svojem srcu nosil,
a nikdar nisem te ljubezni prosil,
še manj nevrednega pomilovanja.

Ponosna glava moja se ne klanja,
molčijo usta, lic solzà ne moči,
naj tudi hrepeneče srce poči...]]> https://sonett-archiv.com/forum/showthread.php?tid=6755 Tue, 26 May 2009 15:39:21 +0000 ZaunköniG]]> https://sonett-archiv.com/forum/showthread.php?tid=6755 Dragotin Kette
1876 - 1899 Slovenien

Slovo

I

Kak tiho viješ se, lahnó, krog mesta,
zelena Krka, kot mladà nevesta
krog ženina, ljubo ga objemaje,
ko mora proč od nje na tuje kraje.

In ko že skorajda narazen gresta,
kako šumiš plakaje, njemu zvesta,
miljon ti solz blesti v očeh, ki v gaje,
domove zrla večno hi najraje.

A da poznaš devet visokih korov,
nebeških angelov kraljico ti,
da ona biva sredi teh prostorov,

ki fra Angelico ji mojster ni:
vzdrhtela do podzemeljskih izvorov.
celo ti, hladna, ostrmela bi!

II

Kako te ljubim, angel moj, kako
naj ti povem? Jaz nisem jasni zvon,
jaz tudi nisem modri Salomon,
kot stari prerok jaz jecljam samó.

A pride sodni dan. Takrat v nebo
pozove tromba nas pred božji tron;
in brez krivulj in brez cesarskih kron
Jehovino, glej, sodi nas oko.

»Poetje!« — on zavpije z glasom hudim —
»Ti pet, ti šest, ti dvajset krasotic
si ljubil?... Proč, a ne v jokanje vic.

v pekèl, ki vse zastonj za vas se trudim!«...
Tu vstopim jaz s teboj veselih lic…
»Ti zvest si nji... Ne čudim se, ne čudim.«

III

Ne žije bajk vam toliko v vrheh,
Gorjanci moji, ni se ti v kleteh,
o trški breg, duhov preganjalo,
kot v srcu sladkih želj je sanjalo.

Zdaj kraji drugi sijejo v očeh,
še vedno iste nade v prsih teh.
Boš li vsekdar to bol naznanjalo,
srce, se vzorom prejšnjim klanjalo?

Postani, srce moje, spomenik,
postani zbirka zgodovinskih slik,
herbarij nežnih rožic mi postani!

Pozabi, kar si ljubilo še lani!
Kaj to drhtiš kot listki trepetlik?
Kaj češ? Da sonce vzide za Britani?


IV

Zastonj!...Visoka stena je med nama,
ki nihče dalje in vrhá ne ve ji…
Ti rada bi služabnika v livreji,
ti rada bi bilà visoka dama.

Ti rada bi bilà kraljica sama
v salonih, pri kadriljah, soareji;
tvoj mož pa kot prilepljen ptič na veji
od daleč glej mi kakor stara mama.

Jaz zrl le tvoja očka bi odprta
in trgal cvetke ust iz prsi vrta,
cvetočega, dehtečega sladkó.

Da bi bilà italijanska trta
in jaz, ki nanj opiraš se, drevo.
ti sad dajala, senco jaz hladnó.

V

Zaman, zaman!... In vendar pozabiti
ne morem te, dolenjska roža ti!
Nikdar ne jenjaj srce je ljubiti,
nikdar je vetrc sreče božati!

Kot cvet metulji, naj bi jasni sviti
blaženstva mogli te obkrožati.
o, da bi pravega med sateliti
izbrala si kedaj za móža ti!

Ah, morda bodo mamici-starici,
ej sivolaski, zlatolaski preje
solzice se prikazale na lici,

ko boš spoznala ta ljubav brez meje;
za té solzé, prihodnji talisman,
o hvala, hvala! — Nisem pel zaman...]]> Dragotin Kette
1876 - 1899 Slovenien

Slovo

I

Kak tiho viješ se, lahnó, krog mesta,
zelena Krka, kot mladà nevesta
krog ženina, ljubo ga objemaje,
ko mora proč od nje na tuje kraje.

In ko že skorajda narazen gresta,
kako šumiš plakaje, njemu zvesta,
miljon ti solz blesti v očeh, ki v gaje,
domove zrla večno hi najraje.

A da poznaš devet visokih korov,
nebeških angelov kraljico ti,
da ona biva sredi teh prostorov,

ki fra Angelico ji mojster ni:
vzdrhtela do podzemeljskih izvorov.
celo ti, hladna, ostrmela bi!

II

Kako te ljubim, angel moj, kako
naj ti povem? Jaz nisem jasni zvon,
jaz tudi nisem modri Salomon,
kot stari prerok jaz jecljam samó.

A pride sodni dan. Takrat v nebo
pozove tromba nas pred božji tron;
in brez krivulj in brez cesarskih kron
Jehovino, glej, sodi nas oko.

»Poetje!« — on zavpije z glasom hudim —
»Ti pet, ti šest, ti dvajset krasotic
si ljubil?... Proč, a ne v jokanje vic.

v pekèl, ki vse zastonj za vas se trudim!«...
Tu vstopim jaz s teboj veselih lic…
»Ti zvest si nji... Ne čudim se, ne čudim.«

III

Ne žije bajk vam toliko v vrheh,
Gorjanci moji, ni se ti v kleteh,
o trški breg, duhov preganjalo,
kot v srcu sladkih želj je sanjalo.

Zdaj kraji drugi sijejo v očeh,
še vedno iste nade v prsih teh.
Boš li vsekdar to bol naznanjalo,
srce, se vzorom prejšnjim klanjalo?

Postani, srce moje, spomenik,
postani zbirka zgodovinskih slik,
herbarij nežnih rožic mi postani!

Pozabi, kar si ljubilo še lani!
Kaj to drhtiš kot listki trepetlik?
Kaj češ? Da sonce vzide za Britani?


IV

Zastonj!...Visoka stena je med nama,
ki nihče dalje in vrhá ne ve ji…
Ti rada bi služabnika v livreji,
ti rada bi bilà visoka dama.

Ti rada bi bilà kraljica sama
v salonih, pri kadriljah, soareji;
tvoj mož pa kot prilepljen ptič na veji
od daleč glej mi kakor stara mama.

Jaz zrl le tvoja očka bi odprta
in trgal cvetke ust iz prsi vrta,
cvetočega, dehtečega sladkó.

Da bi bilà italijanska trta
in jaz, ki nanj opiraš se, drevo.
ti sad dajala, senco jaz hladnó.

V

Zaman, zaman!... In vendar pozabiti
ne morem te, dolenjska roža ti!
Nikdar ne jenjaj srce je ljubiti,
nikdar je vetrc sreče božati!

Kot cvet metulji, naj bi jasni sviti
blaženstva mogli te obkrožati.
o, da bi pravega med sateliti
izbrala si kedaj za móža ti!

Ah, morda bodo mamici-starici,
ej sivolaski, zlatolaski preje
solzice se prikazale na lici,

ko boš spoznala ta ljubav brez meje;
za té solzé, prihodnji talisman,
o hvala, hvala! — Nisem pel zaman...]]> https://sonett-archiv.com/forum/showthread.php?tid=6754 Tue, 26 May 2009 15:37:43 +0000 ZaunköniG]]> https://sonett-archiv.com/forum/showthread.php?tid=6754 1876 - 1899 Slovenien

Dejal je Vlah Elija: »V lihi lozi,
ki ne drži nobena steza skozi,
tam bela se je vila skrivala,
ob zori se v studencu vmivala.

Če videl starec jo — mu Bog pomozi!
Srce mu prestrelila v temni vozi...
Z otroki pa je rada bivala,
radost je rada z njimi vživala.«

Tako sem videl tebe v perivoji,
kako si ljubko s fantkom govorila,
ki z drobnimi capljal nožicami.

A da bi jaz hitel k bližini tvoji,
to vem, da bi mi srce prestrelila
s pogleda jeznega puščicami.]]> 1876 - 1899 Slovenien

Dejal je Vlah Elija: »V lihi lozi,
ki ne drži nobena steza skozi,
tam bela se je vila skrivala,
ob zori se v studencu vmivala.

Če videl starec jo — mu Bog pomozi!
Srce mu prestrelila v temni vozi...
Z otroki pa je rada bivala,
radost je rada z njimi vživala.«

Tako sem videl tebe v perivoji,
kako si ljubko s fantkom govorila,
ki z drobnimi capljal nožicami.

A da bi jaz hitel k bližini tvoji,
to vem, da bi mi srce prestrelila
s pogleda jeznega puščicami.]]> https://sonett-archiv.com/forum/showthread.php?tid=6753 Tue, 26 May 2009 15:36:36 +0000 ZaunköniG]]> https://sonett-archiv.com/forum/showthread.php?tid=6753 1876 - 1899 Slovenien


Zakaj sem bil v kapiteljnu, zakaj!...
Tam stala pred oltarjem razsvetljenim
in v lila-krilu, s slamnikom rumenim,
žarela je kot v jutru rosni maj.

Zakaj sem bil v kapiteljnu, zakaj!...
S pogledom, bratci, ah, s pogledom enim
prižgala luč mi v srcu zapuščenem,
vgasnila jo takoj na vekomaj,

ker iščem, iščem je povsod okrog,
zdaj v upu rdeč, zdaj v strahu smrtnobled,
zdaj v cerkev grem, zdaj v ulice, zdaj v log.

Zaman!... Na nebu se prikaže lep komet,
izgine spet, a vedi večni Bog,
kam prejde on v neznani daljni svet.]]> 1876 - 1899 Slovenien


Zakaj sem bil v kapiteljnu, zakaj!...
Tam stala pred oltarjem razsvetljenim
in v lila-krilu, s slamnikom rumenim,
žarela je kot v jutru rosni maj.

Zakaj sem bil v kapiteljnu, zakaj!...
S pogledom, bratci, ah, s pogledom enim
prižgala luč mi v srcu zapuščenem,
vgasnila jo takoj na vekomaj,

ker iščem, iščem je povsod okrog,
zdaj v upu rdeč, zdaj v strahu smrtnobled,
zdaj v cerkev grem, zdaj v ulice, zdaj v log.

Zaman!... Na nebu se prikaže lep komet,
izgine spet, a vedi večni Bog,
kam prejde on v neznani daljni svet.]]> https://sonett-archiv.com/forum/showthread.php?tid=6752 Tue, 26 May 2009 15:35:07 +0000 ZaunköniG]]> https://sonett-archiv.com/forum/showthread.php?tid=6752 Dragotin Kette
1876 - 1899 Slovenien

Štefanija

I

Temnó je danes, ah, tako temnó!
Kaj vas jhe treba žalostnih oblakov?
Čuj! Tihih, bližajočih se korakov
kot lahka sanja ona gre mimó.

Oj, dober večer! — Bog daj! — Kak ljubó
tresoč se glasek njen! Odgovor makov
na sapice pozdrav sred cvetličnjakov —
da še trepeče mi srce bolnó.

Poslušam... Nje stopinji vedno tiši...
Tak lahno, tiho ljubav, sladka nada
v srce hiti; ne vidi se, ne sliši...

Kak čudna v teh deželah je navada,
da tujka še ne trka ne pri hiši,
brez trkanja bi v moje srce rada...


II

Oj, Emil, Emil, detece veselo
priteče k meni v srajčki in sezuto,
da bi objel ga, da bi me objelo
in mi voščilo: "Tata, dôbo úto!"

Oj, Emil, Emil, v čelce tvoje belo
in v lice, s cvetjem dražestnim posuto,
in v očki gledal bi življenje celo,
a mislil bi, da gledam le minuto.

Poljubil si, objel me? Res lepó!
Ná tudi ti na čelce, v ustni, lica!
Prav taka tvoja jih ima sestrica.

Sestrica tvoja je deklè ljubó;
da radi nje mi je srcé bolnó,
ne bode menda prazna govorica.


III

Dejali so, da sem pač tak in tak,
da sem metuljček, ej, da sem čebela,
ki lep ji je in dober cvetek vsak —
o ljubica, in ti si jim verjela!

Prišla je siva starka v sivi mrak,
na suhe prste šteti je začela
vse ljube, kamor sili moj korak —
o ljubica, in ti si jim verjela!

"Čez leta tri!" takó sem ti dejal...
A kakšno zdaj te vidim pred seboj:
oči mračné, medlé, obraz upal!

in ta otrok, kajne, je sinček tvoj?
Kak lep! Res, žena, tebe mi je žal...
Ne joči!... Sinček, nič se me ne boj!]]> Dragotin Kette
1876 - 1899 Slovenien

Štefanija

I

Temnó je danes, ah, tako temnó!
Kaj vas jhe treba žalostnih oblakov?
Čuj! Tihih, bližajočih se korakov
kot lahka sanja ona gre mimó.

Oj, dober večer! — Bog daj! — Kak ljubó
tresoč se glasek njen! Odgovor makov
na sapice pozdrav sred cvetličnjakov —
da še trepeče mi srce bolnó.

Poslušam... Nje stopinji vedno tiši...
Tak lahno, tiho ljubav, sladka nada
v srce hiti; ne vidi se, ne sliši...

Kak čudna v teh deželah je navada,
da tujka še ne trka ne pri hiši,
brez trkanja bi v moje srce rada...


II

Oj, Emil, Emil, detece veselo
priteče k meni v srajčki in sezuto,
da bi objel ga, da bi me objelo
in mi voščilo: "Tata, dôbo úto!"

Oj, Emil, Emil, v čelce tvoje belo
in v lice, s cvetjem dražestnim posuto,
in v očki gledal bi življenje celo,
a mislil bi, da gledam le minuto.

Poljubil si, objel me? Res lepó!
Ná tudi ti na čelce, v ustni, lica!
Prav taka tvoja jih ima sestrica.

Sestrica tvoja je deklè ljubó;
da radi nje mi je srcé bolnó,
ne bode menda prazna govorica.


III

Dejali so, da sem pač tak in tak,
da sem metuljček, ej, da sem čebela,
ki lep ji je in dober cvetek vsak —
o ljubica, in ti si jim verjela!

Prišla je siva starka v sivi mrak,
na suhe prste šteti je začela
vse ljube, kamor sili moj korak —
o ljubica, in ti si jim verjela!

"Čez leta tri!" takó sem ti dejal...
A kakšno zdaj te vidim pred seboj:
oči mračné, medlé, obraz upal!

in ta otrok, kajne, je sinček tvoj?
Kak lep! Res, žena, tebe mi je žal...
Ne joči!... Sinček, nič se me ne boj!]]> https://sonett-archiv.com/forum/showthread.php?tid=6751 Tue, 26 May 2009 15:33:09 +0000 ZaunköniG]]> https://sonett-archiv.com/forum/showthread.php?tid=6751 Dragotin Kette
1876 - 1899 Slovenien

O Jurček, Jurček

O Jurček, Jurček, ta otrok nevgnan!
Igral se in zanetil ogenj v hiši!
In glej, že šviga plamen vedno viši
in noč je svetla kakor beli dan!

»Pomagaj nam, o sveti Florijan!«
Od vseh strani obupen klic se sliši:
»Vodé, vodé ... Ne stoj! Nikar ne vzdiši! ...
Pomagaj! ...« Ah, in vendar vse — zaman!

Oj, Amor, Amor, glavica pretkana,
zanetil ogenj v srcu! To so čezenj
moj očka, majka, to je striček jezen!

Pa kaj, ko ni ga svetega Florjana
z golido, da pogasil bi ljubezen,
ki je za tebe, ljuba, v srcu vžgana.]]> Dragotin Kette
1876 - 1899 Slovenien

O Jurček, Jurček

O Jurček, Jurček, ta otrok nevgnan!
Igral se in zanetil ogenj v hiši!
In glej, že šviga plamen vedno viši
in noč je svetla kakor beli dan!

»Pomagaj nam, o sveti Florijan!«
Od vseh strani obupen klic se sliši:
»Vodé, vodé ... Ne stoj! Nikar ne vzdiši! ...
Pomagaj! ...« Ah, in vendar vse — zaman!

Oj, Amor, Amor, glavica pretkana,
zanetil ogenj v srcu! To so čezenj
moj očka, majka, to je striček jezen!

Pa kaj, ko ni ga svetega Florjana
z golido, da pogasil bi ljubezen,
ki je za tebe, ljuba, v srcu vžgana.]]> https://sonett-archiv.com/forum/showthread.php?tid=6750 Tue, 26 May 2009 15:31:10 +0000 ZaunköniG]]> https://sonett-archiv.com/forum/showthread.php?tid=6750 Dragotin Kette
1876 - 1899 Slovenien

Na otčevem grobu

Povedi, mračni me grobar, s seboj
na zéleni, na senčni grob njegov,
kjer križ železen, kamenit je krov,
pod njim uživa otec svet pokoj.

Ah, dobro ti je tukaj, otec moj!
A jaz potujem pot ti negotov
brez smotra, brez prijateljev, drugóv,
brez sreče, sam, a z dušoj žalostnoj.

Zakaj si pravil, otec, mi nekdaj
o svetski sreči, otec? Sèn je, sèn!
Življenje je sovraštvo, večen boj ...

Pač ljubim te, a ker te ljubim, znaj,
ne želel bi ti spet iz groba vèn.
Le spavaj, spavaj, srečni otec moj!]]> Dragotin Kette
1876 - 1899 Slovenien

Na otčevem grobu

Povedi, mračni me grobar, s seboj
na zéleni, na senčni grob njegov,
kjer križ železen, kamenit je krov,
pod njim uživa otec svet pokoj.

Ah, dobro ti je tukaj, otec moj!
A jaz potujem pot ti negotov
brez smotra, brez prijateljev, drugóv,
brez sreče, sam, a z dušoj žalostnoj.

Zakaj si pravil, otec, mi nekdaj
o svetski sreči, otec? Sèn je, sèn!
Življenje je sovraštvo, večen boj ...

Pač ljubim te, a ker te ljubim, znaj,
ne želel bi ti spet iz groba vèn.
Le spavaj, spavaj, srečni otec moj!]]> https://sonett-archiv.com/forum/showthread.php?tid=6749 Tue, 26 May 2009 15:29:22 +0000 ZaunköniG]]> https://sonett-archiv.com/forum/showthread.php?tid=6749 Dragotin Kette
1876 - 1899 Slovenien


Morituri

Mladenič šel je pozno v noč domov,
tam sredi loze v cerkev se ozrl;
oj, toliko da revež ni umrl:
ker polna cerkev bila je duhov.

Brez glav so prišli iz temnih grobov
in peli litanije so brez grl…
Ej, to jo je mladenič proč udrl
in ni rešitve čakal od zvonov...

Tako kot v oni strašni, pozni uri
v slovenski tudi je literaturi…
Brez grl jih mnogo je, brez glav nič manj.

Bežim pred vami, slavni morituri,
ker, kaj je treba tožnih vzdihovanj,
čemu je treba brezkoristnih sanj?]]> Dragotin Kette
1876 - 1899 Slovenien


Morituri

Mladenič šel je pozno v noč domov,
tam sredi loze v cerkev se ozrl;
oj, toliko da revež ni umrl:
ker polna cerkev bila je duhov.

Brez glav so prišli iz temnih grobov
in peli litanije so brez grl…
Ej, to jo je mladenič proč udrl
in ni rešitve čakal od zvonov...

Tako kot v oni strašni, pozni uri
v slovenski tudi je literaturi…
Brez grl jih mnogo je, brez glav nič manj.

Bežim pred vami, slavni morituri,
ker, kaj je treba tožnih vzdihovanj,
čemu je treba brezkoristnih sanj?]]> https://sonett-archiv.com/forum/showthread.php?tid=6748 Tue, 26 May 2009 15:27:23 +0000 ZaunköniG]]> https://sonett-archiv.com/forum/showthread.php?tid=6748 Dragotin Kette
1876 - 1899 Slovenien


V kripti

Rumeno sonce zapustim in grem
po stolbi dol, kjer božji grob pokojni
blešči v svetlobi luči raznobojni,
kjer zadi ti stojiš, Jeruzalem!

O sveti Sijon! Zopet te uzrem.
Držé pač nate poti mnogobrojni,
a zame ne... Glej, stražnikov razbojni
pogled mi brani, da na pragu mrem.

Te lučke, to so živi mladi dnovi,
ta Kristus pokopana je mladost!
Da, križana bilà moja mladost!

In vendar hvalo bi dajal Jehovi,
da vstala bi kot On v zavezi novi,
no, čas je večni stražnik v nje sladkost.]]> Dragotin Kette
1876 - 1899 Slovenien


V kripti

Rumeno sonce zapustim in grem
po stolbi dol, kjer božji grob pokojni
blešči v svetlobi luči raznobojni,
kjer zadi ti stojiš, Jeruzalem!

O sveti Sijon! Zopet te uzrem.
Držé pač nate poti mnogobrojni,
a zame ne... Glej, stražnikov razbojni
pogled mi brani, da na pragu mrem.

Te lučke, to so živi mladi dnovi,
ta Kristus pokopana je mladost!
Da, križana bilà moja mladost!

In vendar hvalo bi dajal Jehovi,
da vstala bi kot On v zavezi novi,
no, čas je večni stražnik v nje sladkost.]]>