SONETNI VENEC (4/14)
Mokrócvetéče rožce poezije
očitajo tó, kar se v prsih skriva.
Srce mi je postalo vrt in njiva,
kjer seje zdéj ljubezen elegije.
Njih sonce tí si. V oknu domačije,
ne da te najti, luč ti ljubezniva!
v gledišu, na sprehodih sreča kriva,
ne v krajih, kjer plesavk vrsta se vije.
Kolikokratov me po mesti žene
zagledat tebe želja; ne odkrije
se men' obraz lepote zaželene.
V samoti iz oči mi solza lije,
zatorej pesmi tebi v čast zložene
iz krajov niso, ki v njih sonce sije.
.
Mokrócvetéče rožce poezije
očitajo tó, kar se v prsih skriva.
Srce mi je postalo vrt in njiva,
kjer seje zdéj ljubezen elegije.
Njih sonce tí si. V oknu domačije,
ne da te najti, luč ti ljubezniva!
v gledišu, na sprehodih sreča kriva,
ne v krajih, kjer plesavk vrsta se vije.
Kolikokratov me po mesti žene
zagledat tebe želja; ne odkrije
se men' obraz lepote zaželene.
V samoti iz oči mi solza lije,
zatorej pesmi tebi v čast zložene
iz krajov niso, ki v njih sonce sije.
.