26.05.2009, 17:39
Dragotin Kette
1876 - 1899 Slovenien
Slovo
I
Kak tiho viješ se, lahnó, krog mesta,
zelena Krka, kot mladà nevesta
krog ženina, ljubo ga objemaje,
ko mora proč od nje na tuje kraje.
In ko že skorajda narazen gresta,
kako šumiš plakaje, njemu zvesta,
miljon ti solz blesti v očeh, ki v gaje,
domove zrla večno hi najraje.
A da poznaš devet visokih korov,
nebeških angelov kraljico ti,
da ona biva sredi teh prostorov,
ki fra Angelico ji mojster ni:
vzdrhtela do podzemeljskih izvorov.
celo ti, hladna, ostrmela bi!
II
Kako te ljubim, angel moj, kako
naj ti povem? Jaz nisem jasni zvon,
jaz tudi nisem modri Salomon,
kot stari prerok jaz jecljam samó.
A pride sodni dan. Takrat v nebo
pozove tromba nas pred božji tron;
in brez krivulj in brez cesarskih kron
Jehovino, glej, sodi nas oko.
»Poetje!« — on zavpije z glasom hudim —
»Ti pet, ti šest, ti dvajset krasotic
si ljubil?... Proč, a ne v jokanje vic.
v pekèl, ki vse zastonj za vas se trudim!«...
Tu vstopim jaz s teboj veselih lic…
»Ti zvest si nji... Ne čudim se, ne čudim.«
III
Ne žije bajk vam toliko v vrheh,
Gorjanci moji, ni se ti v kleteh,
o trški breg, duhov preganjalo,
kot v srcu sladkih želj je sanjalo.
Zdaj kraji drugi sijejo v očeh,
še vedno iste nade v prsih teh.
Boš li vsekdar to bol naznanjalo,
srce, se vzorom prejšnjim klanjalo?
Postani, srce moje, spomenik,
postani zbirka zgodovinskih slik,
herbarij nežnih rožic mi postani!
Pozabi, kar si ljubilo še lani!
Kaj to drhtiš kot listki trepetlik?
Kaj češ? Da sonce vzide za Britani?
IV
Zastonj!...Visoka stena je med nama,
ki nihče dalje in vrhá ne ve ji…
Ti rada bi služabnika v livreji,
ti rada bi bilà visoka dama.
Ti rada bi bilà kraljica sama
v salonih, pri kadriljah, soareji;
tvoj mož pa kot prilepljen ptič na veji
od daleč glej mi kakor stara mama.
Jaz zrl le tvoja očka bi odprta
in trgal cvetke ust iz prsi vrta,
cvetočega, dehtečega sladkó.
Da bi bilà italijanska trta
in jaz, ki nanj opiraš se, drevo.
ti sad dajala, senco jaz hladnó.
V
Zaman, zaman!... In vendar pozabiti
ne morem te, dolenjska roža ti!
Nikdar ne jenjaj srce je ljubiti,
nikdar je vetrc sreče božati!
Kot cvet metulji, naj bi jasni sviti
blaženstva mogli te obkrožati.
o, da bi pravega med sateliti
izbrala si kedaj za móža ti!
Ah, morda bodo mamici-starici,
ej sivolaski, zlatolaski preje
solzice se prikazale na lici,
ko boš spoznala ta ljubav brez meje;
za té solzé, prihodnji talisman,
o hvala, hvala! — Nisem pel zaman...
1876 - 1899 Slovenien
Slovo
I
Kak tiho viješ se, lahnó, krog mesta,
zelena Krka, kot mladà nevesta
krog ženina, ljubo ga objemaje,
ko mora proč od nje na tuje kraje.
In ko že skorajda narazen gresta,
kako šumiš plakaje, njemu zvesta,
miljon ti solz blesti v očeh, ki v gaje,
domove zrla večno hi najraje.
A da poznaš devet visokih korov,
nebeških angelov kraljico ti,
da ona biva sredi teh prostorov,
ki fra Angelico ji mojster ni:
vzdrhtela do podzemeljskih izvorov.
celo ti, hladna, ostrmela bi!
II
Kako te ljubim, angel moj, kako
naj ti povem? Jaz nisem jasni zvon,
jaz tudi nisem modri Salomon,
kot stari prerok jaz jecljam samó.
A pride sodni dan. Takrat v nebo
pozove tromba nas pred božji tron;
in brez krivulj in brez cesarskih kron
Jehovino, glej, sodi nas oko.
»Poetje!« — on zavpije z glasom hudim —
»Ti pet, ti šest, ti dvajset krasotic
si ljubil?... Proč, a ne v jokanje vic.
v pekèl, ki vse zastonj za vas se trudim!«...
Tu vstopim jaz s teboj veselih lic…
»Ti zvest si nji... Ne čudim se, ne čudim.«
III
Ne žije bajk vam toliko v vrheh,
Gorjanci moji, ni se ti v kleteh,
o trški breg, duhov preganjalo,
kot v srcu sladkih želj je sanjalo.
Zdaj kraji drugi sijejo v očeh,
še vedno iste nade v prsih teh.
Boš li vsekdar to bol naznanjalo,
srce, se vzorom prejšnjim klanjalo?
Postani, srce moje, spomenik,
postani zbirka zgodovinskih slik,
herbarij nežnih rožic mi postani!
Pozabi, kar si ljubilo še lani!
Kaj to drhtiš kot listki trepetlik?
Kaj češ? Da sonce vzide za Britani?
IV
Zastonj!...Visoka stena je med nama,
ki nihče dalje in vrhá ne ve ji…
Ti rada bi služabnika v livreji,
ti rada bi bilà visoka dama.
Ti rada bi bilà kraljica sama
v salonih, pri kadriljah, soareji;
tvoj mož pa kot prilepljen ptič na veji
od daleč glej mi kakor stara mama.
Jaz zrl le tvoja očka bi odprta
in trgal cvetke ust iz prsi vrta,
cvetočega, dehtečega sladkó.
Da bi bilà italijanska trta
in jaz, ki nanj opiraš se, drevo.
ti sad dajala, senco jaz hladnó.
V
Zaman, zaman!... In vendar pozabiti
ne morem te, dolenjska roža ti!
Nikdar ne jenjaj srce je ljubiti,
nikdar je vetrc sreče božati!
Kot cvet metulji, naj bi jasni sviti
blaženstva mogli te obkrožati.
o, da bi pravega med sateliti
izbrala si kedaj za móža ti!
Ah, morda bodo mamici-starici,
ej sivolaski, zlatolaski preje
solzice se prikazale na lici,
ko boš spoznala ta ljubav brez meje;
za té solzé, prihodnji talisman,
o hvala, hvala! — Nisem pel zaman...