Sonett-Forum

Velíka, Togenburg! bila je mera
trpljenja tvojga; moje ga premaga:
nazadnje omečí se tvoja draga,
ti vsak dan okno celice odpéra.
Od zóra srečen upaš do večera,
de bo vidjóča nje podoba blaga,
in ko ti že priteče smrtna sraga,
se še zaúpljiv k nji pogled ozéra.

V nebesih nje oči jaz videt menim,
kadar predrznem vanje se ozreti,
dva jezna keruba z mečam ognjenim.

De bi ne žalil je v vednem trepéti,
bežim jaz revež pred pogledam njenim;
noben mi žark v življenja noč ne sveti.